Če se ne bodo razvijali intelektualni, umetniški in politični diksurzi, ki kritizirajo dogajanje v Evropi, ne bo ne zanimanja za pereča evropska vprašanja ne sodelovanja.
Therese Kaufmann/Gerald Raunig v »Position Paper on European Cultural Policies«[1]

 
Naj skušam na kratko in shematično opisati vzgibe, ki so me navedli k poudarjanju problemov sodobne Evrope in položaja umetnosti in kulture v njej, s katerim se ukvarja tematski blok te številke. Po eni strani je povod za to sicer banalno politično dejstvo, da je Slovenija kot nekdanja komunistična država letos predsedovala Evropski uniji, po drugi strani so temu botrovale razne interne debate med evropskimi kolegi, zlasti tistimi, ki jih rojstvo novih geopolitičnih razmer, ki so nastale z vključevanjem držav nekdanjega vzhodnega bloka, ali bolje, držav, ki so živele v komunističnem sistemu, ne premami v verjetje o ideji nove združene Evrope, še manj o realnem obstoju evropske kulturne politike.

Drugi vzgib za premislek in željo po razpravi o tem, kakšna je sodobna Evropa in kakšna naj bi postala, so spodbudile razprave o dediščini pariškega maja '68 ter razmislek o praški pomladi ali bolje o značilnih družbenih gibanjih, ki so se odvijala po vsej Evropi leta 1968, četudi se je zlasti o dediščini gibanj v vzhodni Evropi razpravljalo bistveno manj glasno kot o dediščini pariškega. Ta značilna simptomatika ima veliko razlogov in kompleksnih korenin, ki jih kaže analizirati. Tukaj bom oba vzgiba povezala z namenom, da v debatni obtok pošljem nekaj vprašanj.

Že pred prvo veliko širitvijo EU leta 2004 se je nakazoval problem neenakopravnosti med starimi in novimi članicami, še slabše so razmere za države, ki vstopnice v EU še niso pridobile. Prav tako same države članice EU nimajo enakih pravic in možnosti dostopa do programov EU in Evropske komisije. Ali kot sta v razpravi, objavljeni že leta 2002, o tem, kako definirati evropsko kulturno politiko, zapisala Therese Kaufman in Gerald Raunig: »Med različnimi regijami in državami obstaja veliko neravnovesij in pomanjkljivosti, na primer v davčnih ureditvah, priznavanju diplom, lokalnem in državnem financiranju itd., ki lahko pomenijo ovire. Raznolikost kulturne administracije in finančnih sistemov v raznih državah lahko postane glavna ovira, s pridruževanjem novih držav članic v EU in članov v Svet Evrope pa postane ta problematična situacija še bolj pereča.«[2]

A birokratom v Evropski uniji je bolj malo mar za umetnost in kulturo, kar je bilo očitno že leta 2002, ko Kaufmann in Raunig ugotavljata, da »se na ravni institucij niso zgodila nobena prelomna dejanja niti ne obstajajo pomembni načrti za razvoj pravnih instrumentov za kulturo«.[3] V EU podobno kot v lokalnem kontekstu še vedno velja, da je »kultura del stanja človeka«, pri tem pa se pozablja, da “ker je kultura kot čisti in pozitivni aspekt civilizacije in človeštva od nekdaj rezervirana le za majhen del belih, heteroseksualnih meščanov, to nikoli ni bil demokratičen argument. Povsem neprimeren pa je postal v postmoderni družbi nadzora, še posebej kadar so občečloveške pravice instrument partikularnih interesov«.[4] Še več, vse bolj postaja jasno, da je gledano s stališča umetnosti in kulture EU zgolj ekonomska kategorija in da obstaja »težnja po osredotočanju na možnosti ekonomskega izkoriščanja kulturnih vsebin, namesto na njihov kritični, participatorni in politični potencial«.[5]

Predsedovanje Slovenije EU je tako sovpadlo tudi s političnim projektom leto medkulturnega dialoga, v katerem se nenehno poudarja enakovreden dialog, četudi te enakovrednosti med državami EU ni. Težave tičijo vsaj deloma v dejstvu, da zlasti nove pridružene članice, ki so v EU vstopile po letu 2004, nimajo zgrajenih regijskih kulturnopolitičnih naracij, ki bi šele omogočile enakovreden dialog, ali pa so deloma ignorirane in preslišane. In vendar, brez artikulacije specifik je težko vzpostavljati dialog, še zlasti če, kot ugotavlja Branka Ćurčić, pomenijo zadnje širitve EU predvsem izraz ekonomskih interesov »stare« Evrope do novih pridruženih članic centralne in vzhodne Evrope, pri tem pa se odvija globalno poblagovljenje brez resničnega zanimanja za kulturne vsebine in subjektivnost članov teh držav. Še več, »stabilizacija trga v državah v razvoju je proces, ki je povečini dobra kupčija, kajti upoštevane so zlasti koristi tistih, ki stabilizirajo«.[6]

Lahko rečemo, da je prednost (zahodne) kapitalistične logike ter neoliberalne ideologije predvsem v tem, da ima razvite tehnologije in tehnike nadvlade, manipuliranja in zavojevanja ter moč, s katerimi gladko ovrže in diskreditira predloge drugačnih modelov družbe in kulturne politike, ki ne izvirajo iz nje – a tudi v lastnih vrstah ji je do danes v veliki večini uspelo demoralizirati potrebo po delovanju in boju ali pa je slednje postalo le še nova trendovska nalepka, s katero prelepimo lastno identiteto.

Težave se kažejo v tem, da ne razpravljamo dovolj glasno in nismo pripravljeni na dialog tudi o tistih konceptih, nastalih na nekdanjem Vzhodu, ki so danes pregnani iz kolektivnega spomina – ne le o praški pomladi, temveč tudi o dogodkih v 80. letih, ki so botrovali padcu železne zavese leta 1989 in prihodu tako težko pričakovane svobode, ki pa se je na nekdanjem Vzhodu izrodila v »tranzicijskih časih« –, in tudi o razlikah v pojmovanjih, ki izhajajo iz različnih izkušenj, tistih, ki so ločeno nastajale po drugi svetovni vojni na Zahodu in Vzhodu; ali če smo še bolj natančni: tudi o specifiki nekdanjega jugoslovanskega konteksta. Deloma težavo o pomembnosti razlikovanj dveh različnih geopolitičnih izkušenj izpostavlja Jacques Rupnik v besedilu o letu dveh pomladi »1968: The year of two springs«, v katerem analizira razlike med pariškim majem 1968 in praško pomladjo; pravi: »Majsko gibanje v Parizu je želelo postaviti kulturo in univerze v službo političnega projekta. Na Českoslovaškem pa so šestdeseta pomenila proces osvobajanja kulture (četudi provizorično) iz verig obstoječih političnih struktur in so bila uvod v družbene prevrate leta 1968. Distanciranje kulture od ideologije vladajočih sil je imelo vpliv, ki je bil v bistvu zelo političen.«[7]

Razlike teh gibanj so nenazadnje pomembne zato, ker je na Vzhodu obstajala ne le realna zahteva po zlomu centralizirane cenzurne kontrole umetnostnih praks, ki je ščitila ideološke partijske interese, temveč tudi zato, ker se niso želeli pokoriti prisilam trga, torej ekonomskim interesom.[8] Rečemo lahko, da je Vzhod gojil morda utopično idejo o deideologizaciji umetnostnih praks, ki pa lahko danes pomeni oporno točko pri vprašanju borbe s sodobnimi ideološkimi interesi, četudi jih imenujemo ekonomski, s katerimi se bomo morali neizogibno soočiti, če želimo razmišljati o alternativnih modelih družbe in avtonomiji umetnostnih praks, ki so legitimno polje družbenega delovanja.

Če se strinjamo s tezo Therese Kaufmann in Geralda Rauniga o tem, da ne obstaja implicitno pozitivna kultura kot taka in da raziskovanje političnih funkcij kulture ne pomeni opuščanje vsakega koncepta avtonomije polja kulture, to pomeni, da »akterji v polju kulture potrebujejo jasno vizijo o tem, kaj so funkcije kulture in kulturne politike, zato da lahko obranijo avtonomijo pred napadi neoliberalne globalizacije z njenimi gesli in kategorijami, kot so kulturna in kreativna industrija, kulturni podjetniki ter večna obljuba kruha in iger«.[9] Ali drugače, »posamezni viri, akterji, institucije in iniciative kulturnega polja se morajo mobilizirati in podpreti kontinuirano kritično refleksijo splošnih idej o Evropi ter tudi nenehno širiti sodelovanje v razpravah in kritikah struktur in diskurzov 'uradne' Evrope. Polje kulture je odlična osnova za razprave, pretrese in konflikte, je osnova za razlike in raznolikost ter za nenehno človeško postajanje. Se pravi, da 'kultura' ne sme biti uporabljena kot ukrep v sili pri konstruiranju in reproduciranju narodnih identitet niti ne sme postati instrument sistematične konstrukcije evropske identitete, temveč bi jo morali doumeti kot laboratorij za vzorčni model procesne in konstruktivne dinamizacije razlik.«[10]

 
Published in: Maska no 115-116, http://www.maska.si/